zakaj bi držala vse v sebi, ko pa vsi tako vneto pišejo po blogih kaj čutijo, kaj si mislijo kaj jih moti in tako dalje...
tale objava bo samo in izključno o meni
egoizem? naj živi!
dosti imam pretvarjanja, igranja, ...saj se ne baham da sem igralka a vseeno se v 18 letih nenehnega podrejanja in raznoraznih neprijetnih situacij naučiš zamenjati obraz in obnašanje
veliko ljudi misli da sm tiha, debela deklica ki zagotovo nima veliko v glavi in se ji nič ne da
zaradi mene... mislite si kar hočete, vendar še vedno mislim da je bolje imeti grdo zunanjost kot notranjost
toliko ljudi sem že slišala kako so se pogovarjali o meni, me ogovarjali tako grdo, da sm se poslovila od kolegov in na poti domov jokala
ja, prizadane me... in tudi v tem trenutku ko tole pišem...
prizadane me tako zelo da še leta in leta boli...
in kar je še hujše, zadnje čase se nabira še več in več stvari
toliko se jih je nabralo da sem dejansko začela pisati misli
misli, ki se vsake toliko časa prekinejo ker se mi utrne solza in si jo moram obrisati iz lica
največkarat me prizadanejo ljudje od katerih si nebi nikoli mislilala da so tako nesramni, tako zaprti... da ne tolerirajo drugačnih, predvsem drugačnih po zunanjosti
ja, dejstvo je da je treba pri meni idealne mere pomnožiti z 2 če ne celo s 3 in še kaj prišteti...
ali sem zato res toliko manj vredna? ali res ne smem zato izraziti svojega mnenja? ali zato res ne smem pokazati kaj me zanima, kaj rada delam?
se moram zato res skrivati doma med štirimi stenami in si ustvarjati svoj izmišljeni pravični in enakopravni svet? kjer ni pomembno kako izgledaš ampak kako misliš, koliko si pripravljen za druge narediti, kakšna je tvoja osebnost?
prekleti tisti ki uživate poseben staž samo zaradi tega ker ste nesramni, ker ste zaradi takšnih in drugačnih stvari nekaj več kot ostali in se vam nihče noče zameriti ker pač ste... ker enostavno tisto kar boste rekli bo držalo... ker pač bo... ker ste...
in kaj sm jaz? nič, en ogromen nič, s sanjami ki se ne bodo nikoli uresničile ker se nihče noče ponižati in me uprašati, povabiti, pogovarjati se z mano, nekaterim se zdi celo odveč me pogledati da o tem da bi bili v istem prostoru sploh ne govorimo...
ker vam bo padla krona iz glave
ne rečem da sem idealna, vsak od nas ima svoje hibe. zato smo to kar smo. to nas dela edinstvene.
bolj kot so ljudje drugačni, raje jih imam. mogoče je to zato ker sem sama tako zelo drugačna kot ostali.
človek si išče sebi enake, zato jaz iščem ljudi z veliko napakami.
zakaj to pišem?
ker me prizadane da niti v domačem okolju, kjer te bolj ali manj vsi poznajo, ne sprejmejo takšnega kot si...
mladi, stari... zgleda da sm vnapotom vsem...
pa tako imam rada svoj kraj... tako sem ponosna na vsako stvar ki se tukaj zgodi...
tako zelo bi vsako stvar pogledala pa se velikokrat zaprem v sobo ker ne prenesem trcjaljenja, teh obupnih pogledov...
pogled je vse kar potrebujem da zvem kaj si človek misli o meni. to je ena od stvari v kateri lahko rečem da sem res dobra. tista sekunda ki mi lahko prinese veselje, dobro počutje, ali pa žalost, občutek da nisem zaželjena in potem največkrat grem čeprav bi tako rada ostala...
mogoče pa kdo to prebere in mogoče ko me naslednjič zagleda pomisli na to da smo si ljudje drugačni in me ne bo obsojal, si v mislih izmislil moj življenjepis in se delal da vse ve o meni ampak me bo enostavno pustil pri miru če mu pač ne odgovarjam in če pač nism vredna niti tega da me pozdravi. ne kot kolegico ampak kot neznanca na cesti, ker se pač spodobi...
tudi to mi nekaj pomeni. da ljudje ne stečejo mimo mene z pogledom usmerjenim tja v tri dni, potem pa, ko so na varnem bulijo vame in me ogovarjajo...
kakšno zadovoljstvo mora to biti... ogovarjati človeka ker pač ni idealen... ker pač mogoče ne ve vsega a bi se vseeno rad vse naučil... ker se proba prilagoditi kolikor se da... ker se more... ker ne more biti to kar hoče...
smejte se, ogovarjajte, ponižujte, pljuvajte... če že, prosim vsaj ne takrat in tako da bom to videla, slišala.
kritike imam rada. čeprav skritiziranih stvari ne popravim takoj.
že od nekdaj se najraje učim iz lastnih napak in do končnega izdelka najraje pridem sama, pa čeprav traja dlje časa in čeprav mi veliko ljudi že prej pove kako se stvar dokonča.
to pišem predvsem zato da se znebim malega delčka iz velikega mozaika bolečine.
blog bom za nekaj časa pustila pri miru
komentarjev predvidevam da ne bo veliko, po moje ni človeka ki bo tole prebral do konca...
